VESNA

V stari Karantaniji so slavili praznik pomladi. Po vsej verjetnosti je bil ta praznik v zadnjih dneh meseca marca. Spomladansko cvetje naznanja, da se je zemlja prebudila in da je treba začeti z deli na polju, predvsem z oranjem. V Karantaniji je pomlad poosebljala Vesna, pomladanska boginja. Njeno ime v tem pomenu ni ohranjeno, srečamo pa ga v bajki o Kresniku. Mnogo bolj živa je postava boginje Vesne pri drugih slovanskih narodih. Zaradi tega jo spisi vztrajno predstavljajo kot boginjo Slovanov, čeprav skupni slovanski panteon ni obstajal.

Ime Vesna pomeni dobesedno pomlad. Izhaja iz starodavnega korena *au– (daniti se) Izvedenke iz tega srečamo v semitskih jezikih in v sanskritu. Iz njega izhaja tudi latinska aurora (zora, zarja) in prav tako latinska ver (pomlad). Po soglasniškem prevoju (r – s) nastane oblika ves(na). Kljub temu, da je ime Vesna slovanskega izvora in v številnih slovanskih jezikih pomeni pomlad, tudi mladost, pomladno radost in bujnost, je v slovenskem jeziku izrazit pesniški, iz slovanskih jezikov prevzeti izraz za ta letni čas.

Morda ne bo nikoli natanko jasno, kakšno je bilo njeno mesto v verovanju predkrščanskih ljudstev, a če se poigramo z možnostjo, da je (bila) boginja razcveta in življenja, lahko rečemo, da so jo nedvomno predstavljali kot lepo mlado dekle, odeto v svetle barve, z venčkom pomladnih cvetic in zelenja v laseh. V vseh kulturah boginjam plodnosti pripadata tudi bujno telo in dolgi lasje. Častile so jo predvsem mlade žene, prinašala jim je upanje, svetlobo, zavetje. Kot buditeljica, prinašalka pomladi je Vesna nasprotje Morane, boginje smrti, teme in zime. Vesna prinese zmago nad mrakom in mrazom. Da bi pomagali pomladi in Morano čim prej pregnali, so na vzhodu zažigali lutko, ki je predstavljala to mračno božanstvo.

Ponekod se izraz vesna uporablja za povsem drugačna bitja. Na Tolminskem so bile Vesne čarodejke. Vesna se pojavlja tudi kot družabnica Vesnika, ki je sončni junak (podobno kot Kresnik in kasneje Zeleni Jurij). Ime tega bajnega bitja se v slovenski ljudski tradiciji najpogosteje najde v družbi raznih bitij, ki jih označujemo kot čarovnice ali coprnice. Te vesne naj bi prebivale na visokih gorah v prelepih palačah, kjer se pomenkujejo o letini, življenjskih usodah ljudi in drugem. V bajki z Goriške naj bi njihove palače obdajal velik krog, ki jim prepoveduje izhod čez leto, razen v mesecu februarju. Ta se zato imenuje tudi ‘vesnar’. V tem mesecu odhajajo v dolino med ljudi in se vozijo med enajsto in polnočjo ob poteh na lesenih vozičkih. Pri tem spuščajo posebne glasove; ljudje pravijo, da ‘hreščijo’. Slišijo jih le tisti posamezniki, ki jim je ta lastnost prirojena. Komur se čez leto uspe skrivaj priplaziti v njihove palače na gorah, lahko izve, kaj se bo v tistem letu zgodilo. Vendar gorje mu, če ga pri tem vesne zasačijo.

Vir: Šavli, Jožko.2010. Zlati cvet – bajeslovje Slovencev 

Veliko je bajk, zanimivih zapisov, ustnega izročila. Za nekatere je Vesna le žensko ime, za druge sopomenka, lastnice omenjenega imena pa vsekakor rade slišimo, da je to boginja pomladi. 

Naj je za prebujanje pomladi “kriva” Vesna ali kdo drug, pomembno je le, da vsako leto spet pride, začne nov krog in novo življenje na temeljih starega.